O Tini

image description

Tina Vrščaj je pisateljica, literarna navdušenka in kritičarka. Rodila se je 31. januarja 1987 v Ljubljani. Diplomirala je leta 2010 iz Angleškega jezika in književnosti ter Primerjalne književnosti in literarne teorije s temo Filozofska misel v romanih Iris Murdoch (Philosophical Thought in the Novels by Iris Murdoch). Leta 2010 je izšel njen romaneskni prvenec Zataknjena v pomladi, leta 2012 pa drugi roman Odradek. Njene literarne kritike lahko berete v reviji Literatura in časopisu Pogledi.

Knjige

Kritike

Kritike, objavljene v časopisu Pogledi, najdete tu: klik.

Stik

Naslov
Veliki Vrh 57B, 1270 Litija

Elektronska pošta
tina.vrscaj@gmail.com

Spletna stran
www.tinavrscaj.com

Prevajanje in lektoriranje

Ob pisanju literature in kritik se Tina ukvarja tudi s prevajanjem in lektoriranjem. Pri njej lahko naročite:

  • prevod angleških besedil v slovenski jezik
  • lektoriranje slovenskih besedil



Zadovoljstvo zagotovljeno! Cena po dogovoru.

Zgodbe

Baba*


Do Evropske unije čutim eno samo hvaležnost. Ker če k sebi ne bi sprejela Slovenije, jaz ne bi spoznal očetovske sreče.

*

Začelo se je slabo leto nazaj. Voznik avtobusa je mene in mojo prijateljico odložil v Bruslju na postaji Robiano. V zmedi jutranjega trenutka, ko sem skušal dognati, ali je postaja prava, in sem obenem že vihravo skakal z vozila, kot da jih imam petnajst, bližam se pa šestdesetim, sem se spotaknil ob lastni kovček in se zakotalil po pločniku. Nad mojo prizemljeno glavo so opletale kikle, bilo je nekako nadrealistično. »Excuse me, ladies,« sem rekel damam, da bi z vljudno frazo prikril zadrego in nerodno obtolčena kolena. Ko pa sem pogled obrnil navzgor, sem na ozadju modrega neba zagledal kosmate moške obraze, ki so strmeli vame in štrleli iz dolgih, ohlapnih halj.

Voznik avtobusa je sestopil za mano in mi pomagal na noge. Videl je, da s prijateljico ne veva prav, kaj zdaj, ker korak nama je obotavljivo obvisel napol v zraku in najine roke so zaščitniško počivale na kovčkih, zato nama je dal namig. Usmeril naju je proti ulici Rogier. Zazdelo se mi je, da mu je pri kretnji roke, ki je nakazala smer, desno oko nenadno trznilo, in v desnem se zrcali resnica. Drznil sem si sklepati, da ga iz nekega meni neznanega razloga skrbi za naju in naju zato oddaja v hladni tuji svet tako pozorno kot mati desetnico. Ne maram dolgih poslavljanj, se pa raznežim, če vidim, da se od mene s težkim srcem poslavlja popoln neznanec. Cmoknil sem ga, kakor sem videl v nekem filmu, na obe lici in na usta, nakar sva s prijateljico odkorakala.

Po ozkem pločniku sva se utrujeno opotekala v smeri, kjer naj bi bil najin hotel, in zdaj je verjetno najboljši čas, da povem kaj o svoji spremljevalki, ker to zahteva že bonton. Tanka je kot rezilo pipca in ostra kot mesarski nož. Pa ni samo ostra, ostre imam jaz celo rad, ampak je prav pasja. S pasjimi je pa tako, in sam ne vem, kako in kdaj je prišlo do tega, da sem jim po pasje vdan. To vse pojasni. Namreč, kako sem se znašel z njo za teden dni v mestu, ki mi ni dišalo, pravzaprav sem bil celo alergičen nanj, širša domovina in ljubezen do nje gor ali dol. Takole je bilo: prijateljico, in to je bil sploh povod za vso kolobocijo, so poklicali v širšo domovino med strokovnjake, da jim pomaga opraviti neko važno delo. Za kaj točno je šlo, ne vem, ker je bila glede tega zelo skrivnostna, češ da mi po uradni dolžnosti ne sme zaupati nobenih informacij, ker je celo podpisala listino, da bo ostalo vse, kar vidi, sliši, zavoha ali v tisti visoki in strogo varovani stavbi naredi, tajno. Mora pa biti, si mislim, kaj v zvezi z jeziki, ker ona obvlada kot pes teče sedem tujih jezikov. To povem s ponosom in dodajam, da ji jaz v jezikanju nisem kos. Pa ne, da bi se zato čutil manjvrednega. Sam imam druge prednosti, in če bi jih domovina potrebovala, čeprav tega ne verjamem, ker pač niso take vrste, bi se z veseljem odzval njenemu klicu. Toda potrebovali so tiste z jeziki, in to povem zato, da bo jasno, kako je naneslo, da sem šel tistikrat jaz z njo in ne ona z mano, kar mi je vseskozi zbujalo tesnobo. Pa da ne bo kdo mislil, da sem se vštulil zraven, ker kot rečeno me v Bruselj ni vleklo in sem se mu upiral z vsemi štirimi. Ampak prijateljica je izsilila svoje, kot da bi bil jaz kakšna njena pritiklina in sploh ne sam svoj. Rekla je, da ji je na letališčih med čakanjem dolgčas, da jo sámo zebe in da se boji zvodnikov. Tu me je zvilo, ker pred temi se tresem tudi jaz, saj mi je moje telo sveto in ne bi hotel, da bi ga kdo ponujal okrog. Zato na noben način nisem hotel z njo in sem prav po otročje fintiral, da me najprej ves teden ni mogla priklicati na telefon, saj sva živela vsak na svojem, a tudi doma me skoraj ni bilo najti. Potem me je v nekem trenutku slabosti dobila, da sem pritisnil tipko za odziv in se javil. Delal sem se nadvse uradnega; nisem se hotel pogovarjati o potovanju, bil pa sem voljan poslušati karkoli drugega. Predlagal sem nekaj tem, a ona se ni dala. Ko je postala zares pasja, sem se vdal jaz. Takrat je na mah spremenila ton in postala prijaznejša, meni pa se je vrnil moški ponos, da ne rečem trma, kar je bila napaka. Dane besede nisem mogel več preklicati, moral sem z njo v Bruselj, a na tihem sem ogorčeno vzkipeval. Kaj se to pravi, kdo je tu gospodar?! Z mano se že ne bo tako delalo, ve se, kdo nosi hlače, sem vpil. Jasno, da le sam pri sebi, ker sem pač vedel, da prijateljica za taka stališča nima pravega razumevanja. Tedaj sem pa že zaslišal svoj glas, kako govori v slušalko: »Dobro, grem s tabo, ampak vse plačam jaz, za oba!« Takoj me je pomirila z besedami, naj se ne razburjam, in me, to pa zna, še pocrkljala z nekaj ljubkovalnicami. Odleglo mi je, ker končno sva se le sporazumela in obveljala je moja, zadovoljen sem bil pa tudi, da lahko odložim telefon. Ker, tega najbrž še nisem izdal, telefoniranje res ni moj tip komuniciranja. Naenkrat so se mi pred očmi kot na igralnem avtomatu zavrtele številke, in to s tako jasnostjo, kakor se ljudem pred smrtjo v eni sekundi odvrti vse življenje. Spomnil sem se, da imam na računu le stosedeminpetdeset evrov. Od tam naprej pa nula.

*

Hvalabogu za televizijo, pivo in MasterCard! Po zaslugi kreditne kartice sem lahko kupil letalske vozovnice in dvignil nekaj gotovine. O računu, ki bo prišel konec meseca, nisem razmišljal, glavno, da sem se znašel in življenje je šlo naprej. Tako sva bila v Bruslju. Ustavila sva se pred neugledno ruševinasto stavbo z napisom Bentley Hotel, in priznam, da sem med bogato ponudbo od doma rezerviral prav tega zato, ker se moja draga navdušuje nad slavno znamko vozil. Ampak nekaj ni bilo čisto tako, kot bi moralo biti. Pred vhodom sem dvakrat, trikrat preveril velik napis, prebiral črko za črko, kot šolar sem bil, ki se uči brati, kar nekako nisem maral vstopiti. Že od samih vhodnih vrat sem namreč pričakoval vse kaj drugega, čeprav bi težko rekel, kaj sploh. Sem hotel, da bi me zunaj sprejel livrirani lakaj z nageljnom v žepku, prevzel mojo prtljago in me spremil v notranjost? No, to se ni zgodilo. Ampak naslov in ime hotela sta se ujemala. To je bilo torej to. Prijateljica je že vstopila in me povlekla za seboj.

Pred nama se je odprl majhen zakajen prostor s kavčem in mizico, že pa sva tudi trčila ob pult s funkcijo recepcije. Prijateljica si je z receptorjem izmenjala nekaj francoskih besed, jaz sem stal bolj ob strani, kimal in dajal rahle migljaje, toliko, da sem se vključeval, zraven pa skušal ustvariti vtis, kot da je prijateljica moja tajnica oziroma referentka za stike z javnostjo. Tako se mi je zdelo za ta okoliš tudi edino primerno, saj mi ni moglo uiti, da so vsi, na katere sva naletela doslej, bližnjevzhodnih korenin, najbrž turških, a prav dobro teh ljudi nisem razlikoval. Tudi receptor je bil, na to sem sklepal iz njegovih obraznih potez in napisov v recepciji, polnih črk s čudnimi diakritičnimi znamenji, turškega porekla. Vsi pa vemo, in ni, da bi ponavljal, kakšen dedec je moški tam.

Prijateljica mi je rekla, naj pokažem potni list. Molče sem ga podal receptorju. »Milán?« je vprašal proti meni in moje ime izgovoril popačeno, z absurdno premeščenimi poudarki. Nisem italijansko mesto, bi lahko protestiral, a sem se modro zadrževal. Pa koga slepim, saj bi lahko odpiral usta le okrasno kot ribica, ker z mojo turščino in francoščino je podobno, kot je bilo še nedavno tega tudi z angleščino, se pravi nič. Sem se pa pred kratkim vsaj vpisal na tečaj angleščine in jo usvajal v deževnih dneh, in tudi na to vižo me je prijateljica zvito spravila v Bruselj, češ, zdaj ko znaš angleško, moraš pa ta jezik trenirati! Ampak v tistem hotelu z zvenečim angleškim imenom za to nisem dobil priložnosti. Prav receptor me je v tem pogledu močno razočaral. Bil je neverjetno nekompetenten. Za začetek mu nekaj ni bilo jasno. Primerjal je fotografijo v mojem potnem listu z obrazom, ki ga je hočeš nočeš videl na svojem gostu pred seboj, in odkimaval. Tu je šlo za nek nesporazum, to sem takoj videl. Pri takih rečeh je najbolje vzpostaviti sproščen osebni stik, zato sem po angleško navrgel par vljudnostnih fraz, ki smo se jih učili na tečaju. Receptor pa me je le zabodeno gledal, in vtem je vskočila moja prijateljica. Prevedla mi je šopek njegovih pomislekov, da ne rečem predsodkov. Kakšni so bili! Roža, ki je na fotografiji, rdeč cvet, ki ga ima v laseh moški na sliki, sem izvedel, receptorju ne gre v račun. S prijateljico sva mu pojasnila, da so mi šaljivci v fotografskem studiu mojega prijatelja, kamor sem se šel slikat, ker z denarjem sem bil, priznam, na tesnem, rožo podtaknili z retuširanjem. Ti očitni dokazi pa receptorja niso povsem prepričali. Hotel je še vedeti, kako da sem se v hotelu Bentley naslikal praznih, celo mastnih las? Mogoče česa nisva razumela, res, dopuščam to možnost. A imelo me je, da bi še enkrat poskusil z angleščino in ga vprašal, zakaj on nima purana na glavi. Žal me je prijateljica instinktivno prehitela in mu rekla nekaj takega, da se je čudno zastrmel vame, spraševal pa ni več.

Najina soba še ni bila pripravljena, zato sva se za pol ure spustila na kavč ob recepciji. Razgledoval sem se po prostoru in postajalo mi je všeč, čeprav nočem reči, da je bilo sterilno, ampak bi rad poudaril bolj to, da sterilnih prostorov sploh ne maram. Spominjajo me na urgenco, ki jo včasih obiščem po končanem obhodu ljubljanskih barov, in na spolirani hodnik v našem bloku, ki mi s svojo čistočo vsakič, ko ga pobruham, zbuja slabo vest. Pa ne da bi se čutil krivega, samo napad dileme dobim, če bi moral naslednji dan mogoče počistiti za sabo. Ampak prijateljica, ta je drugačne sorte, lahko bi ji rekel tudi snobinja, zakaj ne. Grizla si je ustnico, že ko si je receptor prižgal cigaro in pihal proti nama oblačke dima. Tako, padla sva v zahojen turški hotel, je v najinem jeziku nezadovoljno renčala, da bi jo lahko še kdo razumel, ker njena mimika je sploh vse povedala. Naposled se je znesla nad mano: »Vsega si ti kriv!« Ker sem končno res jaz navijal za Bentleya med petnajstimi cenovno ugodnimi hoteli, sem ji zdaj začel hvaliti orientalsko širokogrudnost, ki me je pričela osvajati. Prepričan sem bil, da so najini gostitelji počaščeni, da sva prišla k njim, in naju bodo obravnavali z vso spoštljivostjo. Saj sva v Evropi, ne v Turčiji, sem jo pogumno hrabril, da ni razloga za preplah. Odkazali nama bodo svojo najboljšo sobo, ja, prav s takimi sem jo tolažil in jo gladil po laseh, dokler ni izmaknila glave. Hotel ima resda samo dve zvezdici, kaj prida sobe ne morejo biti, sva pa zato midva toliko odličnejša gosta, sem ji zagotavljal, in nama bodo stregli od spred in od zad. In take. Zabodeno me je gledala izpod namrščenih obrvi, zato sem še pristavil, da naju bodo na tleh pričakale bogate preproge in bodo s stropa viseli turški lestenci. Kakšni so ti lestenci, sicer ne vem, ampak sem bil dokaj gotov, da jih bom prepoznal, takoj ko jih zagledam pred seboj. Ker o padišahovi deželi sem vedel kar veliko, v mladosti sem goltal Karla Maya, vse njegove knjige o popotovanju po Jutrovem, drugega celo sploh nisem bral. Pri tem viru se je moje znanje o Turkih začelo in tudi končalo. Kar pa ni oviralo mojega mnenja, da se ne bi z leti bogatilo in spreminjalo. May je Turke slikal kot zahrbtneže, najbrž je imel svoje razloge, a jaz sem te stereotipe prerasel, pa saj je končno tudi naš čas bolj korekten in ves drug. Ko sem med čakanjem v hotelu opazoval vzorec omenjenega naroda, se mi je zdel topel, biser spontanosti in gostoljubnosti. Vseeno je prijateljica sklenila, da previdnost ne bo odveč.

Tu moram pojasniti, ker ne maram, da se kaj prikriva, da je moja prijateljica politično nekorektna in ji šovinizem ni tuj. Zanjo so na primer vsi, ki se pišejo na ič, tajužni ali pa bosanci. Razlagam ji, da so tajužni na ić, ampak ona je na to uho gluha. »Si pa res naiven,« se mi posmehuje, »saj prav zaradi takih, kot si ti, nas bodo kmalu preplavili. Poglej,« mi pravi, »povsod so se infiltrirali, celo med pisatelje: Jurčič, Gregorčič, Župančič, Kovačič, Kleč …« »Kleč ni na ič!«, hitro vskočim v bran cvetoberu slovenske literature. »Prava figa,« me potolče z argumentom: »kakšne pa piše! A je to Slovenec, te vprašam?« Tu me dobi s spuščenimi hlačami, ker Kleča jaz ne berem.

A kje sem ostal? Receptor nama je pokimal, njej v roko vtaknil kartico sobe 59 in naju poslal v peto nadstropje. »Na vrhu so vedno najslabše sobe,« je z zanjo značilnim pesimizmom nergala. »Samo v New Yorku je obratno. Tam imaš na vrhu luksuzne bazene, terase za sončenje in krasen razgled.« Sam se nisem čutil dovolj svetovljana, da bi pričujoči hotel primerjal z njujorškimi, zato sem bil tiho. Namočena kot ekipa nogometašev po tekmi sva prisopihala na vrh visoke ozke stavbe in z nama še prtljaga. Dvigalo so menda v stavbi sicer imeli, a je bilo žal, zelo žal, trenutno pokvarjeno. Za nameček tudi s ključem v obliki kartice ni bilo vse v redu. Človek bi mislil, da pretiravam, ker v marsikaterem pogledu je bil ključ res čisto dober in nevpadljivega videza. Samo v nos nama je šlo, da ni odpiral vrat. Ker sem bil utrujen, sem sedel na kovček in vdano čakal prijateljico, ki se je togotna spustila po stopnišču, da bi receptorju poročala o zagati. Fino bi namreč bilo, če bi dobila kartico, ki odpira vrata najine sobe, da ne bova spala na hodniku. Sicer drži, da soba po pravilih sploh ni bila najina, ker je še nisva plačala. Plačal naj bi jo kot rečeno jaz, ampak šele na koncu bivanja tu, torej čez en teden, zato tisti moment o plačilu sploh še nisem razmišljal. Sem pa kljub temu tuhtal, da tudi v trenutku plačila ne bova postala lastnika sobe, da jo bova posedovala samo za nazaj. Povedano drugače, da ne bo videti komplicirano: zdaj bo soba najina šele čez en teden. In v takem kontradiktornem položaju sva se res težko jeznorito postavljala na recepciji, da ne moreva v sobo, ki ni najina. Iz teh bizarnih misli, ki so me obhajale v samotnih minutah čakanja, pa je neogibno sledilo tudi vprašanje, ali nama sploh kdaj bo, saj na moj račun še ni prikapljal noben denar. Prijateljica se je vrnila z drugim ključem in končno sva lahko vstopila. Jaz sem se brez pomišljanja počil na posteljo in prižgal televizor, ona, ki ima bolj izostren čut za estetiko, pa je opravila ogled sobe. »Kakšna školjka, počen umivalnik, nagravžen tuš!« sem jo slišal godrnjati iz kopalnice, in tudi o turških lestencih je žvenketala, le da brez prave vzhičenosti. Vendar se je kmalu pomirila, prej kot ponavadi, ker letenje po zraku človeka izčrpa bolj, kot bi si mislil, zanj je nenaravno, nekaj prisiljenega. Tako ni mogla nič drugega, kot da se je vrgla poleg mene na posteljo in brez oklevanja zasmrčala.

Zjutraj sva šla na zajtrk, a tu se ne bi spuščal v podrobnosti. Čeprav, začelo se ni tako slabo. Ko sva sestopila v prostor, ki so ga s kancem smisla za humor imenovali jedilnica, je lastnik hotela ošteval receptorja, ki je tudi stregel zajtrk. To se mi je zdelo prav, sem se takoj opredelil, ker red in disciplina morata biti. Ne da bi se ju sam držal, a za hotel so se mi zdela taka načela čisto primerna, higienski minimum in to. Ker kaj se je dogajalo? Receptor je bil prehlajen, in zdaj bo spet kdo rekel, da pesniško pretiravam, ampak z njegovega nosu sta na očeh vseh bingljali dve svečki, ja, prav vsi so to videli, ne samo jaz. Lastnik hotela ga je torej upravičeno opozarjal na ta defekt. Receptor je ubogljivo kimal in se useknil v golo dlan, to je nato še diskretno otrl ob hlače. Hotelir je pomirjen odšel, vmes je pa še dostojanstveno pogledal po gostih, češ, vidite, visok standard držimo. Receptor je nadaljeval s prelaganjem kruha iz velike košare v košarice na mizah, midva s prijateljico pa sva zajtrkovala jogurt, za katerega si nikoli ne bi mislil, da ga bom kdaj zaužil, ker jaz iz principa ne jem ničesar od krav. To so svete živali.

V sobi se je prijateljica napravila za v službo. Tudi sam sem začel brskati po oblačilih, a v tistem me je prekinila z besedami, naj se ne premaknem iz hotela, še prav zabičala mi je to. Ker da v najini soseščini mrgoli čudnih ljudi. »Saj so v tem hotelu še najbolj sumljivi tipi,« sem ugovarjal in skušal tako spodbiti njen predlog. »Ja saj zato,« je imela že dodelan načrt za naju oba. »Nočem, da nama kaj ukradejo,« je pojasnila in potem rekla nekaj takega, da me je zapeklo v dno srca: »Zato si pa z mano tu, a ne? Ostani, prosim lepo, v sobi in čuvaj najine stvari.« Našobila je ustne, da sem se jih uspel v slovo nalahno dotakniti, nato je že odvihrala z besedami, obrobljenimi z rdečilom, da je do petih, šestih ne bo in naj ne pozabim zračiti sobe. Ključ je vzela s seboj.

Ostal sem sam in ker sem imel preveč časa za razmišljanje, me je začelo gristi, kaj naj bi jaz sploh varoval? Njeni argumenti so stali na trhlih nogah, saj vendar nisva premogla nobene dragocenosti. Na vsem lepem pa mi je kapnilo, v katerem grmu tiči zajec: boji se zame! Mene bi rada očuvala, sem doumel v trenutku razsvetljenja. Saj se včasih kregava, kajpada, tudi usekava se, mislim tisto, ko kdo koga udari pa mlati in mlati po njem, dokler se eden malo ne shladi, ko vidi drugega obležati kot mrtvega. Ampak to je bil pri naju vedno izraz ljubezni, in tudi zdaj ni nič drugače. Noče, da bi se izpostavljal po divjih turških beznicah, ker končno sem imel že od doma lepo zbirko neprijetnih nezgod. Saj sva med potjo v hotel tudi videla, kako polni so tukajšnji bari igralnih naprav in samih moških, ki so za povrh še izžarevali prvinsko slo. Čudno so me pogledovali, prav zapičili so se vame, se mi je zdelo. In znano je, da imam jaz nos za iskanje težav, ker se mi kar mimogrede roka sproži, potem pa slišim, da nekdo javka, kako sem ga oklofutal. Prijateljica je to dobro vedela, in kar milo se mi je storilo ob njeni materinski skrbi zame. Začutil sem, da ima srce namesto kamna, z radostjo sem prižgal televizor ter iz torbe vzel od doma pritovorjeno slivovko.

*

Najini dnevi so potekali premišljeno enolično, a se sploh ne pritožujem nad tem. Prijateljica se je z dela večinoma vračala precej pozno. Potem je bila tiho, ker jo je zavezovala molčečnost, ob čemer je mene navdajal ponos. Kako profesionalna je samo! Profesionalke so od nekdaj moja šibka točka, a ne bi zdaj o tem. Prijateljica je torej vsak večer kmalu legla spat in po zajtrku spet odvihrala. Pa da ne bi kdo mislil, kako da sem bil zato zapuščen. Na neki flamski TV postaji so predvajali afriško prvenstvo v nogometu, in ni mi bilo sile, bilo je kot doma. Izkazalo se je, da Bruselj sploh ni tako slab. Od lakote nisem hiral, v sosednji stavbi so pekli sijajen kebab, in do tja sem že smel, čeprav le na kratko, toliko sem si od prijateljice uspel izprositi. Na hodniku hotela je bil avtomat s pločevinkami, tudi s pivom, ker mi je zmanjkovalo slivovke.

Enkrat se je prijateljica vrnila že sredi dneva, ravno sem se loteval kebaba. »Prej sem končala, pojdiva v mesto,« je brezprizivno odredila. Čez pet minut se je začenjala tekma Senegalcev z Ganci, ampak dopovej ti to njej! Slabe volje sem odcapljal z njo v središče mesta, da sva potem bezljala po ulicah sem ter tja kot dva izgubljenca, res ne bi vedel, zakaj, ker ulice so ulice, nekaj sicer zastonjskega, kar je velik plus, a dolgočasnega. Ko pa sva na nekem trgu, kjer se je gnetlo turistov, končno sedla za majhno mizico, da bi nekaj popila, in ko je natakar prinesel cenik pijač, in ko sem v žepu zatipal le še dobrih trinajst evrov, in ko sem med nalepkami kreditnih kartic na vratih lokala zaman iskal napis MasterCard, in ko sem se spomnil, da vendar jaz vse plačam, sem se nad to verigo vzrokov in posledic globoko zamislil. Obšla me je vrtoglavica, kot bi se prehitro nagnil čez prepad. V meni tisti moment ni bilo niti trohice pameti, samo brezglavo paničarjenje, reakcija, ki nimam jaz v bistvu nič z njo, saj sploh ni moja, ampak sem jo podedoval!

Nič na ceniku ni bilo pod sedem evrov, midva sva bila pa dva. In dvakrat najmanj sedem je najmanj štirinajst, ti zlomka. Za njeno pijačo bi moje premoženje torej zadoščalo, vendar bi preveč bodlo v oči, če sam ne bi naročil nič. Lahko bi ji izpovedal svojo stisko, ampak kaj, ko je bilo treba držati nivo moškega ponosa, pa tudi sicer ne bi dosti pomagalo, če bi vrgel karte na mizo. Ker je šel Bruselj na moj račun, sama svojih kartic sploh ni vzela s seboj, le nekaj gotovine za sproti, in to je bil celo moj pogoj, da sploh odidem z njo. Ko sem zdaj videl, da si poleg pijače ogleduje še ponudbo vafljev, sem zakuhal kot star fičo. V tisti vroči glavi sem se oprijel edine rešilne bilke, ki se mi je ponudila. Očitno sem bil poln tujejezičnega adrenalina, zakaj naenkrat sem se spomnil nemške besede za vroče in ene moje ljubljanske prigode. Bilo je pa takole: Kelnarju sem naročil heiβe Liebe. Tistim, ki ne znajo nemško, naj povem, da to pomeni vroča ljubezen, za tiste, ki ne poznajo radosti vročih malin s sladoledom, pa moram dodati, da to pomeni tudi vroče maline s sladoledom. Pa ne, da bi jaz tako dobro znal nemško, ker to sta končno edini nemški besedi, ki ju vem. To omenjam, da me ne bi na ulici slučajno kdo ogovarjal po švabsko. Ampak to sladico imam rad, zato sem jo tudi naročil. Kar je sledilo, me je pa daleč presegalo. Natakar se je ob mojih besedah začel topiti kot sladoled na vročem sadju in me je s sladkim nasmihanjem spravljal že pošteno v zadrego. Prinesel je sladico, krožniček mehko položil na mizo pred menoj, moje spremljevalke pa, ki je bila, da pripomnim, še bolj vroča od dotičnih malin, ni niti pogledal, kaj šele vprašal, ali bi tudi ona kaj sladkega. Mojemu krožničku ni dodal dveh žličk, pač pa je, ko sva odhajala, na mizo prinesel račun, na katerem je bila namesto zneska telefonska številka.

Ob spominu na to izkušnjo sem se domislil, da je, če so izpolnjeni določeni pogoji, v lokalih mogoče dobiti kaj tudi zastonj. Rekel sem si torej, zakaj ne bi v Bruslju veljali podobni medčloveški zakoni? Ker kaj ima Ljubljana takega, česar Bruselj nima? Saj tudi nisem imel česa izgubiti, začel sem celo zaupati v svoj načrt, ker končno sem stavil na dva konja, če smem tudi prijateljici reči tako. Predlagal sem ji, da sede za sosednjo mizico, tako da bova vsak za svojo, in ko me je vprašujoče pogledala, sem ji rekel, da zato, ker so mizice narejene za pigmejce, in ker bi rad preizkusil neko teorijo.

Natakar, pri katerem so bili na delu najbrž spet turški predniki, tako sem vsaj strokovno ocenil, je prišel in pobral najini naročili, od vsakega posebej, tako, kot je veleval moj plan. Za boljšo krinko, da me ne bi spregledal, sem začel ogovarjati star japonski par, ki je sedel za mizico na moji desni. Tu moram dodati, da ni šlo le za krinko, ampak tudi za moj socialni čut. Zaznal sem namreč z njune strani nekakšen klic na pomoč, zdela sta se mi zgubljena, pač stara zakonca, ki sta si skozi obdobje kakšnega pol stoletja že vse povedala, to mesto jima pa tudi ni nudilo nobenega gradiva, ker je zaradi svoje pisanosti nekako brez značilnih nians. Žrtvoval sem se torej, da ju razvedrim. Japonca sta bila čisto tiho, lepo discipliniran narod je to. Najbrž ne znata kaj prida angleško, me je obšlo, in v tem sem videl še odlično priložnost, da se postavim pred spremljevalko. Ker bil bi že čas, da vidi, kako tudi jaz nisem od muh. Vse bolj me je namreč nadlegoval vtis, da je v Bruslju do mene preveč pokroviteljska in oblastna, to mi pa ni všeč.

Na pogled prijazni par sem torej vprašal: »Where are you from?« Obraza sta se jima v trenutku razlezla v velikanski nasmeh, zares sta se morala dolgočasiti. Tudi glede njune angleščine se nisem uštel, ni jima hotela iz grla, še v ušesa jima je šla težko. Poškilil sem k prijateljici, če vidi, da moj jezikovni tečaj ni bil zaman. Srebala je kapučino in bila zatopljena v svoje razmišljanje. »Where are you from?« sem zato ponovil glasneje in se pomaknil bliže k vnovič razveseljenima, skoraj drhtečima obrazoma. »Japan,« je odvrnil moški, za katerega se je izkazalo, da premore nekaj angleških besed, le traja dobršen čas, da jih poišče v natrpanem spominu. »Oho, Japan,« sem se kot da začudil. Gospod me je s počasno dikcijo vprašal, od kod da sem jaz, in tedaj sem jima širokoustno oznanil: »From Slovenia!« Ker ta dežela mi je v ponos. Njima očitno ni zbudila nobenih asociacij, zato sem pristavil, da gre za nekdanjo Jugoslavijo. Gledal sem ju, onadva mene, nekaj trenutkov smo se tako gledali, nato je žarnica poblisnila. »Yugoslavia!« je očitno navdušeno vzkliknil stari mož, nakar sta z ženico to besedo ponavljala še nekaj minut in med prijaznim smehljanjem pokimavala. Beseda je dala besedo, saj ne, da bi bilo kaj smiselnega, Japonca sta v daljših presledkih izustila par besed, ki se sploh niso pretvarjale, da so povezane, vmes sta omenjala tudi purana, ali pa Turčijo, nisem bil čisto gotov, vse skupaj torej ni bilo bogve kaj, pogovarjali smo se pa le. Naš pogovor je presahnil, šele ko mi je Japonec, ki je ves čas brskal po priročnem slovarčku, na moj »And how do you do«, h kateremu sem se zatekel, ker sem se tu čutil na trdnem terenu, odgovoril: »You have a beautiful face.« To me je presenetilo, celo pretresen sem bil. V slovo sem se rahlo priklonil pred njim, uslužno, kot sem videl v japonskih filmih, in se obrnil k prijateljici. »Si slišala? Izčrpal je svoje znanje angleščine, ravno ko sem se ogrel,« sem ji ponosno šepnil v uho čisto od blizu, nato pa se hitro umaknil, kajti prihajal je natakar z dvema računoma. Potem je bilo pa tako. Enega je pustil na njeni mizi in ji pomenljivo pomežiknil, drugega je dal meni. Na mojem je pisalo osem evrov, ki sem jih gladko poravnal. Dvignil sem se s stola, vstala je tudi prijateljica, vzela svoj listek in prišla za menoj. Nič ni plačala. Odleglo mi je, načrt je uspel.

*

Bližal se je dan odhoda in naenkrat sem bil poln skrbi. Prvenstvo so dobili Ganci, to je bilo v najlepšem redu, a dan poprej sem ostal brez kebaba, ker kartica ni prijela. Najbrž sem pokuril ves limit. Krulilo mi je po želodcu, kar bi se še dalo prenesti, če bi želodec lahko potolažil vsaj s pivom. Toda najbolj nadležno je bilo vprašanje, kako bo s plačilom sobe. Kot sem vajen početi s takimi zagatami, sem jo najprej ignoriral. Nato sem se tolažil, da soba sploh ni zares najina in tudi nikoli ni bila, zakaj bi jo torej plačeval. Vse bolj pa sem dvomil, da bo receptor dorasel tej matematiki, in spet sem zakuhal.

Dan pred odhodom je imela prijateljica prosto, predlagala je, da si še zadnjič ogledava središče mesta, in ker je bilo prvenstva konec, nisem imel razloga za ugovarjanje. V hotel sva se nameravala vrniti pozno, mogoče šele v jutranjih urah, zato je prišla na dan z željo, naj kar pri priči poravnava račun za sobo, da pozneje ne bi bilo sitnosti. Taka ženska ti je to. Vse po predpisih in regelcih, da ja ne bi pozabila ali ponoči motila receptorja sredi zasluženega spanja. Ali da naju ne bi oropali, ker potem ne bi imela s čim plačati. Na poti ven sva se torej ustavila pri recepciji in delal sem se, kot da ni nič. Receptor je natisnil račun, brez besed sem mu izročil kartico, ker kaj naj bi rekel? Vtaknil jo je v napravico, vtipkal znesek, nakar sem jaz vtipkal svojo šifro, nakar je aparatura zoprno zapiskala. No, saj, receptor se je obrnil k meni in izustil nekaj besed, ki bi jih, če vprašate mene, zlahka obdržal zase. »Pravi, da vtipkaj še enkrat. Očitno si se zmotil,« je prevedla prijateljica, in kaj sem hotel. Vdano sem ponovil obred in s strahom pričakoval pisk. Ni se izneveril. Receptor me je vprašujoče pogledal. »Kaj pravi?« sem zmedeno vprašal prijateljico, čeprav ni rekel ničesar, toliko turško razumem tudi jaz. Prijateljica me je sumničavo gledala in naenkrat mi je postalo jasno, da me je spregledala. To je nadležen občutek, ki ga ne privoščim nikomur. Od strani je bilo slišati pritajeno pokašljevanje. Pogledal sem k receptorju, ki si je takoj nadel resno grimaso. Očitno je bilo, da me je pogruntal tudi on. Kaj zdaj? sem pomislil in začel razpletati vse mogoče scenarije. Bežati nisem imel kam, lahko bi nama pa pogledali skoz prste, saj nisva veliko pojedla in sobe niso ogrevali. Mogoče bi se dogovorili, da plačam račun, ko se vrneva domov. Kajti to ni bilo čisto izključeno. Če bi se na mojem računu po kakem spletu okoliščin pojavil denar, za katerega bi presodil, da mi ga ni preveč škoda, bi dolg seveda poravnal. Iz teh globokih tuhtanj me je zdramil živahni pogovor prijateljice, rdeče v obraz, in receptorja, ki je vztrajno ponavljal ene in iste besede, tako da sem zdaj zares sklenil, da se moram naučiti francosko ali kar turško, ker taka izključenost iz debate človeka naredi majhnega.

*

Devet mesecev od Bruslja je minilo na mah, a zadnjih ur tam mi še vedno ni uspelo potlačiti v pozabo. Rečem naj samo to, da mi je prijateljica, ko je končala pogovor z receptorjem, skoz stisnjene ustnice povedala, kaj sta se dogovorila. Domenila sta se pa, in to kar vpričo mene, da bom vse popoldne v hotelu pomival posodo ter nato vso noč pospravljal prazne sobe, sesal hodnik, ribal stopnišče. Ko mi je to besno odrecitirala, je odvihrala in se ni vrnila do jutra, ko sva odšla na letališče, jaz na smrt utrujen in prepojen z vonjem čistil, ona pa … ja, ona kaj? Pojma nisem imel, kaj naj si mislim o tem, zato si raje nisem nič.

Ko ji je odtekla voda, sem poklical rešilca, da naju je dostavil v porodnišnico. Medtem ko so jo umivali, sem pričakujoče bedel v predsobi, nestrpno sem si mel roke in z njimi gladil šopek vrtnic, ki sem ga prinesel za mater svojega otroka, a še ne oddal. Ko se je rojevanje začelo, so me poklicali noter. Tu spet ne bi šel v podrobnosti, povem naj le to, da je bil porod zahteven. Mučil sem se, večkrat mi je postalo slabo. Trpel sem hude muke, a sem stisnil zobe. Po urah trpljenja je nastopil blaženi trenutek, ko je iz prijateljice privekal dojenček. Glavico mu je namesto lasnega puha krasil majhen turški fes. Zavrtelo se mi je, ušesa je preplavil šum in zmanjkalo me je. Ko sem se ovedel, mi je zdravnik z obkladkom zaskrbljeno pivnal čelo. Babica je otroka medtem že očistila in pokazala se je njegova karamelna koža. Položila mi ga je v naročje, a sprva sem se skušal braniti. »Tale fes …,« sem diskretno namigoval. Ker tega se pač ni dalo spregledati. Nisem pa hotel izpasti, kot da imam kakšne predsodke. Končno se drugim vse skupaj ni zdelo nič nenavadno. Zdravnik me je prijazno vprašal, ali me še drži slabost. Vsi so mi spodbudno kimali, tudi prijateljica me je gledala z velikim pričakovanjem. To me vedno zmede, ne maram, da se od mene pričakuje preveč. Pogledal sem dojenčka, fes je bil še vedno na svojem mestu. Ko sem videl, da se nihče ne zmeni zanj, sem se tudi sam sprostil. Pomislil sem, kakšen tepec sem pravzaprav. Tisto pokrivalce gor ali dol: rodil se mi je sin, rodil se mi je sin! Dal sem si duška, preplavila so me pristna očetovska čustva. Dojel sem, kako neumestno bi bilo, če bi bil zdaj malenkosten, ko pa sem imel vendar obilo razlogov za radost in praznovanje. Rojstvo otroka se človeku ne primeri vsak dan, sem si prigovarjal, v tistem pa sinka tudi že prižel na svoje grudi. Z glavice sem mu snel fes in ga pobožal po temnih kodrčkih. Obrnil je svoje očke k meni in začutil sem, da me razume, tako kot me ni še nikoli nihče. Da, to je tista vez med očetom in sinom, ki ji noben predsodek ne more do živega. Moj potomec pa je zajel sapo, se ves napel in proti meni ljubeče izstrelil svojo prvo besedo:

»Baba!«

*baba
slabš. ženska, navadno starejša; ekspr. strahopeten ali klepetav moški; tur. oče

Natalijina materinska knjizica


Rojstni dan vsako leto obeležuješ zato, da bi se opomnil na svoje rojstvo. Vendar se ne moreš spomniti, kako si prišel na svet. Medtem ko trkaš s kozarcem vina ob kozarec svoje žene ali prijateljem plačuješ novo rundo viskija, in si nasploh privoščiš več vsega kot običajno, pa naj je to veseljačenje, sprejemanje daril ali pravica do nerganja, obujaš slavnostni priložnosti primerno napihnjene polresnice o svojem izvoru. »Rodil sem se na stranišču!« vpiješ sredi bara, podkrepljen z dozo Jackovih kalorij. Ali izlivaš dušo po mizi, kot bi prevrnil kozarec: »Na svet sem privekal naravnost v inkubator. Še danes hrepenim po tem, da bi me obdajala zaščitna steklena komora.« Ali kvantaš: »Mati so me rodili tako zlahka, kot bi prdnil konj.« In ko pogledaš globlje v kozarec, nemara celo ugotoviš: »Rodil me je moj oče!« Slišati je zabavna, klišejska in površna zatrjevanja o tem, od kod si se vzel. Vse do danes pa se še nisi posvetil resnemu premišljevanju o tem. Svoje matere sem se lotila z vprašanjem. Lahko bi mi povedala, da je bil porod zelo enostaven ali da sem se izmuznila iz nje na sovoznikovem sedežu sredi avtoceste, čeprav bi mi kaj takega verjetno zaupala že kdaj prej. Ali da se je zgodilo ob pol treh ponoči. Ali da je bil potreben kleščni porod. Rekla je: »Nemogoče.«

***

Listje na drevju je žarelo v soncu in Natalija Afanasjeva se je bližala težko pričakovanemu koncu svoje prve nosečnosti. Sredi septembra je po vrsti in velikosti zlagala otroške srajčice, ki jih je večidel prejela iz prijateljeve druge roke, in na vsem lepem začutila prve popadke. Ni se jim takoj posvetila, ker je imela postoriti še mnogo reči: preobleči posteljo; zlikati poln koš bombažnih plenic; zabeležiti svoje počutje v dnevnik, ki ga je prvič zaznamovala z novico o zanositvi in ga odtlej vestno odpirala vsak dan in bi brez zadnjega vpisa ostal moteče šepav; poklicati kolegico, s katero sta se domenili za sladoled tistega dne, in sladoled raje odpovedati; sešiti mehko igračo, ki jo bo dala v zibelko; prebrati zanimiv intervju v tedniku; pojesti zelenjavno juho, ki je ostala od prejšnjega dne, ker ni bilo nikogar drugega, ki bi jo; naposled pa tudi pripraviti torbo za v porodnišnico, v katero bo spravila mrežasto spodnje perilo, znatno število vložkov, vso dokumentacijo o poteku nosečnosti in druge reči. Otroka je težko pričakovala, do vseh priprav nanj pa je vseeno čutila nekakšen odpor. »V teh časih,« je razlagala Aleksandru, »mora biti ženska najmanj doktorica dojenčkologije, preden prejme dovolilnico za porod.« V Nataliji je klil odpor, da bi se vsa posvetila materialnim pripravam na prihod novega človeka. Zato njena torba za v porodnišnico še ni bila nared, čeprav se je bližal predvideni rok in ji je deklica z občasnimi sunkovitimi gibi sporočala, da prihaja ven. Pogledovala je na uro in štela čas, ki je potekel med enim in drugim zvijanjem. V dnevniku je odkljukala devetintrideset tednov in en dan ter z močnim občutkom predčasne nostalgije vanj zarisala figuro s trebuhom, trebuhu pa dodala širok nasmeh. Še enkrat je v mislih ošvrknila sijajno obdobje. Vseh devet mesecev je bila blažena; v zadnjih mesecih, ko je dete pogostoma migalo v njej in se je to od zunaj videlo kot premikajoča se oteklina, tudi vse bolj vzhičena. Bila je povzdignjena nad običajne ljudi. Z velikimi tiskanimi črkami je še nakracala ODHOD V PORODNIŠNICO, povedala svojemu ljubimcu, da tresljajev ne more več prenašati, ker da je preveč napeta in si tako ali tako ne more niti več obuti nogavic; in da bi bilo najbolj pametno, je še rekla, da jo odpelje v izbrano porodnišnico in tam pusti. Ob pol enajstih zvečer sta gospodična Afanasjeva in njen plodni kavalir ponosno korakala od parkirišča po asfaltiranem pločniku, razsvetljenem z rumenkastimi uličnimi svetilkami, ne da bi se spraševala, kako bi bilo stopati po tlakovani ulici. Rumena svetloba ni še nikoli tako srepeče bodla v oči. Tesna tunika je poudarjala Natalijin vitko štrleč trebuh, ki ga je lahko še zadnjič dostojanstveno razkazovala svetu: pa čeprav samo cestnim svetilkam, kiosku z burekom in vse redkejšemu prometu. Njena okroglina se je živi in neživi naravi okrog poslednjič smehljala v pozdrav.

»Dober večer.«

Vratar ni odzdravil, le zaspano je srepel v žensko pred seboj. Natalija je rekla še: »Mislim, da bom rodila.«

Vratar je bil neizrazit moški, star nekaj čez petdeset let. Imel je enega tistih dolgočasnih obrazov, ki ga človek gleda, ne da bi ga videl, in pozabi, še preden mu obrne hrbet. S takim obrazom si ni mogel priboriti kakega pomembnega položaja, lahko je le sedel na vrtljivem stolu z visokim naslonjalom in opravljal službo lutke v vitrini. »Rodili,« je brezbrižno ponovil. Z več zanimanja je nekam zateglo dodal: »Ob tej Natalija in Aleksander sta se spogledala. Spet je prišel popadek, Natalijin obraz se je zverižil v kisel nasmešek. Ko je vratar nepripravljen ugledal njeno grimaso, je pohitel s prijaznejšim tonom: »Kakor vas je volja. Jaz vam ne preprečujem.« Popadek je minil. »Kaj porodnišnica ne dela dan in noč?« je vprašala Natalija. »Že, že,« je neprivlačno cmoknil vratar. »Ampak danes je nedelja. Ob tejle uri ljudje spijo, da lahko v ponedeljek spočiti pridejo na delo.«

Natalija je z dlanjo povsem nagonsko pogladila svoj trebuh kot mehko domačo žival. Oprla se je na pult.

»Kje sprejemajo za porod?« Natalijin pogled je bil zavrtan v njegov monotoni obraz. Vratar se je s težavo pripravil h govoru: »Kje neki naj bi vas sprejeli, če ne v sprejemni sobi!« Z roko je nataknjeno pomahal po hodniku v daljavo, kjer se je res svetlikal izvesek Sprejemnica.

»Sporočil bom, da prihajate,« je še dodal, tokrat uslužneje. »Ob tej uri ni navadno nikogar, ki bi sprejemal. Počakati boste morali.« »Spijo?« se je pozneje posmehnila Natalija, ki so ji v ušesih še vedno cingljale vratarjeve besede. Slišalo se je smiselno – nimajo vsi porodniškega dopusta. Aleksander je Vrata sprejemne sobe so se škripaje odprla. Prostor se je izkazal za prostrano sobano, v kateri je bila le bolniška postelja s privzdignjenim vzglavjem, pokrita z zaščitnim belim papirjem za enkratno uporabo. Okno so zagrinjali beli navpični trakovi rolet. Natalija je brž vstala in zinila: »Mislim, da bom rodila.« A spričo umirjenih popadkov je že v istem hipu spoznala trhle temelje svojih besed. Ženska pred njo si je mela zalite roke. Natalija je legla na pripravljeno posteljo. Beli papir je zašumel, in ni se trudila, da ga z vso težo ne bi pomečkala pod seboj.

»Popadke imam na devet minut,« je oznanila. »In krvavim.«

Malo pozneje je sede v čakalnici izpolnjevala obrazec, trebuh ji je služil kot mizica. Sprejemna sestra jo je bila od spodaj premerila s pestjo. »Nekaj se dogaja!« se je glasil njen zadovoljni sklep. Bolj skeptično pa je pripomnila: »Vendar to še ni to.« Tudi glede krvavitve je imela svoje mnenje: »Jaz nič ne vidim. Koliko krvi pa vam je odteklo? Za liter, dva?« Natalija je nemo odkimala.

Obrazec ni slepomišil. Naravnost jo je spraševal: Maska s plinom? Rezanje presredka? Carski rez? Z gnusom je obkrožila ne, ne, ne in poleg še z lastnimi besedami poudarila, da želi naraven porod brez zunanjih posegov, brez umetnih spodbujevalcev ali protibolečinskih olajševal.

Rekli so ji, da se njen plod obotavlja, in hotela je domov. A bilo je prepozno. Sprejemna sestra ji je dala po prašku dišečo zelenkasto haljo, obledelo od pranj, ki ji je segala malo čez kolena. Spodnjega perila ni bilo. Njene obleke je Aleksander v polivinilasti vreči nesel domov. Oči so se mu lesketale, ko je zapuščal stavbo. Hodila je po hodniku. Obšla jo je neznatna misel, da se hodniki tako imenujejo prav zato, ker se po njih hodi. Stene so bile snažne. Na njih so visele fotografije dojenčkov. Za seboj je vlekla drobno potovalko na koleščkih z osebnimi rečmi. Drdrajoč zvok je dišal po potovanju in razvajanju. Udobni hotel ta zgradba ravno ni bila. A hotele človek pozabi, to zgradbo pa si ženska, če v njej rodi, zapiše v srce. Nadstropje je bilo mračno, večina luči pogasnjenih. Nataliji se je v poltemi zdelo, da pušča kri.

Znašla se je v sobi, pred njo pa ženska. Še preden je Natalija uspela zastaviti kakšno vprašanje, ji je ženska že odstranila dlake z mednožja, naročila, naj se oprha, četudi se je bila že doma, nato pa izginila. Ko je Natalija stopila iz kabine za prhanje in svežo haljo zamenjala s še bolj svežo, ženske ni bilo nikjer. Nato je izgubljeno postavala po hodniku. Bolnišnični zrak ji je hladno vel pod haljo. V gole noge jo je zeblo; natikači so bili plastični in ceneni na pogled. Brcnila jih je s sebe.

Bosa je stala na hodniku ob malem kovčku in čakala, da jo kdo pobere, kot se to dogaja na avtobusnih postajah. Najraje bi se skrila za vogal. Nihče ne bi hotel roditi na avtobusu.

Po hodniku se ji je približala mlajša medicinska sestra in jo napotila na porodni oddelek. Porodna soba je bila brez oken: zaradi žensk, ki hropejo in kričijo, kot bi skušale priklicati na pomoč naglušne duhove mrtvih prednic.

Na sredini sobe je na kolesih dolgočasno postavala postelja, na postelji je ležal šumeč papir, na papirju ona, na njenem razgaljenem trebuhu naprava, ki je merila popadke, kot jih je enaka naprava enako beležila že v sprejemnici na postelji, pokriti s papirjem. Haljo je imela nabrano na prsih. Po prostoru se je razlegalo bitje dekličinega srca, ki ji je delalo družbo. Vrata na hodnik so bila odprta na stežaj in ljudje so hiteli mimo v obe smeri. Podrsavali so s svojimi coklami, kot da jih prav ležerna obutev dela pomembne. Nihče se ni pomudil pri Nataliji.

Pozneje se je prikazala ženska, katere drža je bila zdravniško dostojanstvena. Pogledala je v zaslon naprave, prisesane na Natalijin trebuh, in nejevoljno odkimavala. »Bom še dolgo tako ležala?« je vprašala Natalija.

»Vaš plod spi,« ji je naravnost očitala zdravnica. »Če bo spal, boste tu ležali do jutra.« Natalija se je z boka previdno prevalila na hrbet, čeprav je bil tak položaj poznim nosečnicam odsvetovan. Počutila se je kot okoren nilski konj. Otrok je začel živahno butati ob steno in po sobi je zašumelo. Zdravnica je Nataliji med tipanjem trebuha nekajkrat pritisnila na mehur in jo poslala na stranišče, čeprav ji je zatrdila, da je ne tišči. Ko se je vrnila v porodno sobo, so jo poleg svetlolase zdravnice čakali še trije. Ni ji prišlo do zavesti, da ženske ne odpeljejo iz take sobe, dokler ne rodi.

»Vaši popadki, gospa Afanasjeva, so še blagi,« je rekel mlad moški v beli uniformi, bržkone mlajši od nje in že zdravnik. Pokimala je.

»Klistirali vas bomo in predrli mehur.« Svetlolasa zdravnica je cingljala s priborom, ostali trije so jo gledali. Natalijo je jedko zmrazilo ob misli, da se je bodo ti, ki se ji niso niti predstavili, dotikali. Pričakujoče so strmeli vanjo. Nato je zdravnik z mize vzel papirje in zašumel z njimi.

»Takim posegom nasprotujete?« je dejal čemerno, na hitro ošinil papirje in potem bežno še njo.

»Rekli so mi, da še ne bom rodila,« se je naposled opogumila. Vsi skupaj so brezbrižno gledali mimo nje in se obračali proti stropu, kot da na nebu preverjajo vreme in opažajo, da bo začelo deževati.

»Ko bomo predrli mehur, bo porod stekel en, dva, tri.«

»Raje bi videla, da pride sam od sebe …« je rekla. Vse je bilo zapisano na obrazcu, ki ga je zdravnik nestrokovno mečkal po dlaneh.

»Sam od sebe?« je s posmehom besedo prevzela zdravnica. »Lahko čakate še dva tedna.« Z mlajšim kolegom sta bila enotnega mnenja, da je treba postopek takoj spraviti v tek. »Domov grem,« je sklenila Natalija.

»Domov vas ne upam izpustiti, gospa Afanasjeva,« je odvrnil zdravnik. Plod bi se pri njenem prostem gibanju po svetu menda lahko poškodoval. »Izgleda, kot da vam je odtekla voda,« se je z njim strinjala zdravnica. »Vam ni odtekla voda?«

»Ne.« Natalija je bila stisnjena v kot.

»Počakala bom, da otrok pride sam,« je rekla. Roki je hotela prekrižati na prsih, a zaradi naprave na sebi ni mogla. Ležala je na postelji; posteljo so peljali po hodniku, jo stisnili v dvigalo, drdrali z njo po naslednjem hodniku; gledala je predse in ni videla, kdo drži za ročaj. Nestrpno je čakala, da bi telefonirala Aleksandru in mu sporočila neprijetno novico, da še ni deklice, da nima treh kilogramov in pol in da ni velika enainpetdeset centimetrov.

S posteljo vred so jo spravili v pisarno v nekem drugem nadstropju. Četrtem. Pred njo je stal moški visoke rasti in gledal vanjo s krmežljavimi očmi.

»Kaj pa je z vami?« jo je vprašal, ker je imel v roki papir. Nekaj reči je zapisal na roko, nato je zehajoče sedel pred računalnik in začel podatke pretipkavati, zraven pa je vsakega izmed njih še enkrat po šolsko črkoval na glas.

»Saj vse piše v materinski knjižici,« je rekla Natalija, da bi mu olajšala delo, nad katerim se ni navduševal.

»To vam rad verjamem,« je zazehal moški. »Toda kje jo imate?«

»Oddala sem jo.«

Nekaj trenutkov je bilo slišati golo tipkanje.

»Oprostite, nočete roditi?« se je nato izvilo iz zaspanih ust. S ploščice na njegovih prsih se je vanjo lesketalo ime Andrej Ivanovič.

»Ne da nočem,« je zaprepadeno odvrnila Natalija. Na ta oddelek so nameščali samo ženske s problemi. Nosečnice, ki so presegle rok; gospe s previsokim pritiskom; pa dame s trojčki ali četverčki, ki jih je čakal carski rez. Ivanovič si ni bil na jasnem, kaj bi z Natalijo.

»Najbrž imate še kakšno težavo skrito v rokavu?« jo je vprašal. Ni dobil odgovora. »Imate gnečo zaradi polne lune?« je čez čas vprašala Natalija. »Nič posebnega. Tudi luna ni več to, kar je bila,« je navrgel, ne da bi se nasmehnil. Na postelji so jo pripeljali v sobo. Rjuha je s tesnim oprijemom pokrivala njeno telo. Ležala je vznak in trebuh se je tako pogreznil vanjo, da se ji je v bežni omotici zazdelo, da so bile vse le sanje, ki jih je doživljala med porodom, in se bo desno ali levo od nje kmalu zaslišal jok kakega novorojenčka. Njena dojenčica, tako si je zamišljala, kajpada pridno leži poleg nje v postelji in spi. Pobožala je blazino. Ni se odzvala.

***

Iz Natalijinega dnevnika

2. oktober

Hočem na zrak, a me starka ne izpusti. Njen razlog: da mi vratar pri vhodu ne bi pustil. Če bi se preoblekla, bi šla lahko ven, ampak nimam ničesar. Sicer pa je starka rekla, da so halje na oddelku obvezne. Ne čudi me, da ima po obrazu polno izpuščajev. Alergija na bolnišnice. Ali na delo avtomatične kovinske zapornice.

Izmuznila sem se z oddelka. Vratar ni odprl vrat. Tudi domov ne smem, je rekel. Ne brez ožigosane odpustnice. Sprašujem se, čemu je tak človek na svetu. Sprehajala sem se po pritlični avli. Ta stavba ni kraj za predporodne priprave in za kolebanje. Mami mi je po telefonu zabičala, naj varčujem z močmi. Jaz potratno begam po stavbi. Poklicala sem Aleksandra v službo in v slušalko razpredala, ali bi morala dovoliti zdravnikom, naj na hitro opravijo z mano. Moje obotavljanje mi zamerijo.

Hotela sem se mu zasmiliti. Rekel je, naj potrpim. Kaj on ve, kaj prenašam! Poročal mi je o rezultatu volitev v državni zbor in o izidu zadnje tekme svetovnega prvenstva v nogometu. Ne zanima me. Že zjutraj sem iz navade ošinila naslovnico časopisa, ki ga je nekdo pustil na mizici v sobi z nekaj knjigami. A bolj me je ganila bela vrtnica, potopljena v vodo v plastenki kvasa poleg časopisa.

3. oktober

Andrej Ivanovič se je spočil. Pripeljal mi je novi cimri, na posteljah. Razodelo se mi je, kakšno čudo je postelja – središče vesolja, vse gravitira k njej. Življenje lega vanjo in spet vstaja z nje. Nova, prej neobstoječa bitja kot krti iz zemlje rijejo izpod rjuhe s smrčkom naprej. Postelja v porodni sobi je res veličastna, skoraj nekaj svetega. A ne na tem oddelku. Tu se v vzmetnicah dan na dan nabira le nosečniški švic.

4. oktober

436753573396475! To je številka z zapestnice, ki so mi jo ob prihodu pritrdili k roki. Kakor živini, ki jo oskrbi živinozdravnik. Kaj mi hodi po glavi! V meni utripa novo življenje. Sem življenje na kvadrat. Velika in mala matrjoška. To je sreča, ki se je ne da popisati. Z vsakim trenutkom se bolj radostim.

7. oktober

Dnevi odtekajo kot voda. Popadki so končno postali pogostejši, zato sem s pritiskom na zvonec poklicala sestro. Bila je zadirčna. Na njej je pisalo: Elizaveta Nikolajevna. Kako dolgo je že brez ljubimca? Nahrulila me je – Kaj hudiča spet hočete? V zadnje pol ure, kar je bila na delu, so jo nenehno klicali v to ali ono sobo in prepričana je bila, da se je že pred nekaj minutami oglasila pri meni. Ne pride ji na misel, da se je zmotila. Je tip človeka, ki se nikoli ne moti; motijo njo. Vprašala sem jo, ali bodo izmerili popadke. Ne bodo vsakih pet minut preverjali, kako je z mano, je rekla, in mi ponudila odvajalo.

Z odvajanjem nimam težav.

Ena od cimer, ki je zadeva sploh ne zadeva, saj čaka carski rez, me nagovarja, naj spišem pritožbo čez podivjano javno uslužbenko.

13. oktober

Nove ženske, ki prihajajo v sobo in odhajajo iz nje, v meni zbujajo gostoljubje. Raznim neznankam sem gostiteljica. Odpiram okno, ko se zunaj pokaže sonce, in ga zapiram, ko ob mraku notranja luč privablja mrčes. Sotrpinke sprašujem o njihovem spolnem življenju v nosečnosti. Aleksander bi se zgrozil! Bolnišnični točajki naročam, kakšen čaj naj prinese. Danes sem izprosila celo belo kavo; napitek iz kovinskega vrča natakam drugim nosečnicam. Na postelji so v samih haljah le meter od mene. Iz vrča se vedno polije na mizo. Smo kakor sestre v vojni. Ko bomo že milje časa narazen, bi morale ostati povezane kot vojne veteranke.

21. oktober

Trrrrr. Trrr. Tr. Popadki.

Eni cimri (kako ji je ime?) je odtekla voda, a so vse porodne sobe polne. Pozneje je ena od sester (kaj pa vem, katera) pogledala pod njeno haljo in na vse grlo kričala, da je glava že zunaj. Mudilo se ji je obvestiti zdravnika. Zgrabila sem jo za rokav in jo zadržala. Me grabi panika? Priganjam resno zaposlene ljudi? Zahtevam pozornost zase kot razvajen otrok, ki ne strpi, če se starši za hip obrnejo proč?

Res mi je rahlo nelagodno. Ne vem več, kaj počnem tu.

Sestro sem pocukala za rokav, ker popadkov preprosto ne morem več prenašati. Zavrnila me je, češ da mi lahko da kvečjemu kaj za pomirjanje. Nato je zabrusila: »Še vsaka je rodila, pa boste tudi vi!« Tresknila je z vrati.

Ljudje bi bili drugačni, če bi doživeli svoje rojstvo. Malo manj izgubljeni in dosti bolj spoštljivi. Meditiram o svojem rojstvu, čeprav o njem ne vem nič.

25. oktober

Svoje bivanje v porodnišnici bi lahko merila s prirastkom nohtov; ščipalca nimam s seboj. Spomnila sem se fotografije najdaljših nohtov iz Guinessove knjige rekordov. Odvraten prizor. Aleksandru sem naročila, naj mi prinese ščipalec, a ga ni našel; sklenil je kupiti novega in potem pozabil. Obiskal me je, nejevoljen. Slabo voljo je tako slabo skrival, kot da je nalašč hotel, da jo opazim. S prsti je trkal po kovinski ograji postelje. Želela sem, da me potolaži, on pa meni:

»Ti nočeš roditi.«

Porodnišnica ga bega, nobenega opravka z zdravniki ne mara imeti. Ja, ja, če bi upoštevala njegovo prigovarjanje, naj rodim doma, bi bila zadeva že zdavnaj opravljena, pravi. Raztogotena sem.

3. november

Res so prismojene. Ena od sester je že zdavnaj rekla, da mi popadkov ne mislijo meriti vsakih pet minut. Druga mi pa še danes ne verjame, da rojevam. »Niste videti dovolj povoženi!« V nos ji gre tudi, da sem sveže oprhana. »Ne bi se smeli gibati, za božjo voljo!« Predlagala je, da bi postopek rojevanja, »če je gospa že tako nestrpna«, pospešili z dodajanjem oksitocina. Nato mi je dala odvajalo. Privoščila sem ga školjki, da ne bo trpela Pravkar sem obrnila solnico na glavo, da malo posolim po okenski polici.

12. november

Kotiček okenske police je še vedno slan. Za vsak pretečeni dan z nje frcnem po eno zrno soli. Posolila sem še svoje zapiske. Zdi se mi, kot da sem vsa sploščena v beležnici in da je moje življenje brez okusa. Ta občutek se je razlezel na vso mojo preteklost. Niti mi ni ostalo dosti upanja za nadaljnje. Kar se tiče prihodnjih dogodkov, sem ob vso domišljijo. Naj mi sol razkrije, kdaj bom rodila.

15. november

Mati po telefonu: »Vse je normalno, ljubica. Tudi jaz sem čakala celo večnost, da si se mi zvalila.«

Iz prsi mi teče rumenkasto mlezivo. Ni to malo prehitro? Fantaziram, da je bitjece že pred mojimi očmi.

Prsi imam na gosto prepredene z dobro vidnimi modrimi žilami v obliki golih krošenj dreves. Vsa sem olesenela. Negibna – kot pradrevo v brezvetrju.

27. november

Premestili so me. Boljši razgled.

***

Dež se je zlil, Natalija je bila premeščena v drugo sobo in zjasnilo se je. Prišlo je do manjših pomot. V sobo je vstopila stvarna ženska, sama, kot se je pohvalila, mati petih otrok. Vsa prisebna je vela po porodnišničnih koridorjih kot svež vetrič. Nataliji je navrgla nekaj nepomembnih besedi o kitajskih kroglicah, ki jih je zagledala na njeni mizici: pomirjajo duha človeku, ki jih gnete v dlaneh, da oddajajo cingljajoč zvok; ugodno vplivajo na sklepe; posebej blagodejne pa so za otrdele, artritične prste starih ljudi.

»Ampak kroglice raje pospravite,« ji je svetovala višja medicinska sestra. »Nekateri takih čirul čarul ne marajo videti tu.« Natalija je pospravila škatlico s kroglama v potovalko. »Čirul čarul?« je vprašala z dvignjenimi obrvmi, a ni dobila odgovora, ker si sestrinega zamaha z roko ni znala raztolmačiti. Pozneje se je sestra spet pokazala in Nataliji, ki je ležala vznak in strmela v strop z dlanmi na trebuhu, začudeno rekla: »Sem si prav zapomnila vaše ime? Saj vas vendar ni na seznamu naših varovank. Kdaj pa ste prišli sem?« »Že pred časom,« je naveličano odvrnila Natalija, ki se je dvignila na postelji in se s hrbtom naslonila ob steno. Dnevov ni več štela. Vratar je bil že zdavnaj pozabljen.

»Kdo pa vas je sprejel na oddelku?«

»Neki mlajši moški.«

»Moški? Ne, moških na tem oddelku nimamo.«

»O vsem me je izprašal.«

Sestra je odkimala, nato prikimala.

»Pred tednom dni je zmanjkalo elektrike. Nismo mogli do podatkov,« je razlagala. To naj bi pojasnilo vse. Natalija jo je razumevajoče gledala, čeprav se izpada toka nikakor ni spominjala. Sestra je še vprašala: »Kje je pa vaša napotnica?«

»Napotnica?«

»Da, napotnica za porod. Vam je vaš ginekolog ni izdal?«

»Nobene napotnice mi niso dali.«

Zdaj se je višja sestra za dolg trenutek zamislila.

»Osebno sem proti komplikacijam. Ampak jaz ne vodim porodov. Morate si priskrbeti napotnico.«

Natalija je široko zazehala, kot bi hotela pogoltniti celo vrsto zagat, v katere se je zatikala.

»Vas boli?« je na vsem lepem vprašala višja sestra. Natalija je imela pripravljen zapleten odgovor.

»Ni hudega.«

Tistega dne je popila dve skodelici bele kave, s slastjo užila kruh s sirom in breskev, se posilila s čorbo z mletim mesom, zraven pojedla kos kruha, ki ga je dobila zapakiranega v polivinil, pojedla še buhtelj z marmelado, jogurt, francosko solato, belo štručko, zapakirano v polivinil, štručko s semeni, zapakirano v polivinil, dva decilitra alpskega mleka iz tetrapaka in jabolko. Vse, kar so ji dali.

Sestra je predlagala, naj pokliče svojega ginekologa.

»Najbrž je na dopustu.«

»Pridite z mano, da vas vpiševa.«

»Domov bi šla,« je bruhnilo iz Natalije.

V tistem trenutku je v sobo stopila druga sestra, cigansko zagorela, kakor da bi prenočevala v solariju. Jedko se je vmešala: »S takim trebuhom! Pa domov!«

»Doma bom rodila!« je odločno vzkliknila Natalija.

»Česa ne poveste, gospa. Doma v tej državi ni dovoljeno rojevati.« In je še dodala:

»Nisem si jaz tega izmislila, ne glejte me tako.«

»Potem pa me peljite v porodno sobo,« se ni vdala Natalija.

»Počakajmo do jutra,« je vzkipela zapečena sestra. Prijaznejša višja sestra pa je brž pristavila: »Bojim se, da tudi zjutraj brez napotnice ne bo nič.« Natalija je prišla v roke stari gospe, ki bi se ji bolj kot zdravniška halja podal vrtnarski pajac. Višja sestra se je bila zavzela za njo in jo brez napotnice, na črno, spravila v sobo, kjer so ženske pripravljali na porod; kjer je že bila. Stara zdravnica je govorila zelo počasi. Nataliji je namazala trebuh s prozornim gelom in naredila ultrazvok. Za gledanje v zaslon si je nadela naočnike, ki so ji sicer viseli okrog vratu, in ob prvem pogledu na plod se ji je razjasnil obraz, da je z visokim, a mehkim glasom vzkliknila:

»Čudež!«

Natalija se je tiho strinjala. Bila je vsa v krču, česar tudi neobčutljiva naprava ni mogla več spregledati. Zdravnica je strmela v zaslon, se z obrazom sklanjala nadenj in po njem drsela s kazalcem, tako da je sledila zunanji obliki zarodka.

»Kako izoblikovane ročice!« jo je ganilo.

»Res je,« je pritrdila Natalija.

»Kakšna popolnost,« je razneženo ugotavljala zdravnica, »poglejte, kako mu utripa srčece!«

»Punčka je,« jo je popravila Natalija.

»Ijej! A vidite, kako sesa prstek. Lačen je.«

Zdravnica je nato mladi ženski pred seboj, spodaj razgaljeni in do kraja izmučeni, potrpežljivo pripovedovala o svojih sedmerih vnukih in vnukinjah; večkrat je poudarila, kako neverjetno jo še zmeraj presune vsako novo življenje.

»Kdaj pa imate rok?« je zdravnica po izčrpnem poročilu o svojem potomstvu vprašala Natalijo. Ta je vdano odvrnila:

»Je že za menoj.«

»Aj, aj,« je dejala zdravnica in se prijela za zapestji, kot da jo je v njih zaskelelo od vlažnega vremena. »Priložnost zamujena, ne vrne se nobena,« je rekla. Zdravnica si je umila roke z milom, jih razkužila, si nadela rokavice in sedla na stolček tako, da je lahko segla v Natalijo. Kakor je še malo prej pretirano razkazovala svojo ganjenost ob dojenčici v materini zibelki, je roko zdaj zarila grobo, da je Natalija jeknila od bolečine. Popadke je omenila zdravnici, ker se ji je zdelo, da je ta v mislih odplavala proč. »Kdaj imate rok?« jo je zdravnica spet vprašala. »Pred časom,« je odvrnila Natalija, nato pa navedla septembrski datum, ki ji je mežikal iz preteklosti.

»Ne,« je blago odkimala zdravnica in bila natančnejša: »Kdaj rodite?« »Vi mi povejte,« se ni mogla brzdati Natalija. Pri tem se je počutila kot tipična pripadnica novodobne mladine, ki o svojem življenju ne odloča sama, ker jo je strah. Raje kot da bi sama zgrabila za vajeti, prepušča drugim ljudem ali naključnim zunanjim okoliščinam, naj jim ukrojijo bivanje. »Kdaj imate rok?« je spet vprašala zdravnica, nato pa se ponovno popravila: »Koliko je staro dete?«

»Prosim?« se je zmedla Natalija. Tedaj je zdravnica izvlekla roko, snela rokavice in jih odvrgla v smeti.

»Deset centimetrov ste odprti! V porodno sobo z vami!« je vzkliknila neučakano. »Pošljite mi, prosim, sličico otroka. Otrok je čudež! Vsak dan, ko se rojevajo, blagoslovljen dan. Vsaka postelja, ki gosti rojevanje, posvečen kraj. Ne pozabite!« Gospa zdravnica se je z glavo še sklonila nad Natalijin trebuh in uho prislonila k popku. »Kako rada bi bila na vašem mestu,« ji je zaupno šepnila.

***

»Rekli so, da se porod lahko začne,« je rekla Natalija v slovesnem tonu sredi dobre stare porodne sobe. Mladi zdravnik z nadutim obrazom, ki se ga je Natalija še spomnila od zadnjikrat, si je nataknil rokavice. Tipal je in se mrščil, dokler ni neprijazno oznanil: »To pa ne bo deset centimetrov, gospa.«

»Koliko pa?«

»Pet centimetrov, gospa.« Natalija bi najraje vzrojila ob tej »gospa, gospa«.

»Čakamo lahko še ure. Predlagam, da predremo mehur in po potrebi dodamo umetne popadke,« je rekel zdravnik, ki se mu je mudilo odkljukati številko z Natalijine zapestnice. »Brez tega ne gre?« se je vendarle hotela še zadnjič prepričati.

»Predrtje nič ne boli, madame,« je rekel zdravnik. Natalija je zaznala posmeh.

»Prav. Naj se porod začne,« je pristala.

»Naj se začne,« je prikimal doktor, poklical druge člane porodne posadke in pričel pripravljati cevčice in drugo orodje za porajanje. Natalija je bila vsa iz sebe. Pozabila je na popadke; odrevenela je. Bila je sestradana, ker že več ur ni ne jedla ne pila. Zaskrbelo jo je, da bi ji zmanjkalo moči za ključni napor.

»Od večera nisem jedla.« Ura je bila nekaj čez dve ponoči.

»Boste že potrpeli.«

»Nekaj imam v kovčku,« je vztrajala Natalija.

»Ponoči pač ne jemo, kajne,« jo je zavrnila babica.

Nekaj minut pozneje ji je privoščila še modrost, ki jo je ponovila vsaki porodnici:

»Telo zmore več, kot misli um.«

Z rokavicami se je bližala sopihajoči Nataliji.

Skušala je globoko vdihniti in počasi izdihniti, da bi telo spravila v stanje popolne sproščenosti. Pred očmi je že videla modrikasto bitjece, ki so ga same nebogljene nožice, bitje, ki je sprva nemo in potem zajoka, kakor so ji opisovale kolegice. Zibelka je bila pripravljena, po plišaste igrače pa bo poslala Aleksandra. Zbogom, trebuh. Zbogom, nočno zabavanje. Adios, sama samcatost.

Spoznala je, kako nepomembna je njena lakota; kako hitro ji bo iz spomina ušel odbojni obraz babice; kako nevažne so bile njene domače predpriprave; celo vse mukotrpno čakanje je bilo na mah pozabljeno. Z ničimer se ni več obremenjevala. Odprtih ust in razbijajočega srca je čakala punčico. Stisnila jo bo v objem, ki ga hrani samo zanjo, in ji skušala pokazati, kako je svet prijazen, s soncem obžarjen.


***

»In kako je z vašo napotnico?« je vprašal zdravnik.
Show